Эсперанто-русский словарь. 2014.
kvócient — a m (ọ̑) mat. število, ki se dobi pri deljenju, količnik: izračunati kvocient / diferenčni kvocient kvocient prirastka funkcije in prirastka neodvisne spremenljivke ◊ psih. inteligenčni kvocient s številom izraženo razmerje med starostjo in… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
diferénčen — čna o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na diferenco: diferenčna razdalja ◊ elektr. diferenčna zaščita zaščita električnih naprav z relejem, ki se sproži, ko razlika upoštevanih veličin preseže nastavljeno vrednost; lingv. diferenčni slovar slovar, ki… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
inteligéntnost — i ž (ẹ̑) lastnost inteligentnega človeka: v tem delu se kaže avtorjeva izredna inteligentnost; preizkušati otrokovo inteligentnost; njegovo visoko čelo je razodevalo inteligentnost / s svojo inteligentnostjo je problem takoj razumel… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
čistôta — e ž (ó) 1. količina, odstotek določene osnovne sestavine: določati čistoto semen; čistota kemikalij; čistota vlaken; kvocient čistote 2. zastar. čistost: čistota jezika / čistota oblike 3. zastar. čistoča: čistota perila … Slovar slovenskega knjižnega jezika
inteligénčen — čna o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na inteligenco: inteligenčna raven, stopnja, struktura / inteligenčni test ugotavljanje stopnje umske razvitosti ali naloge za to ugotavljanje / inteligenčni naraščaj, sloj / inteligenčni poklici ♦ psih.… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
inteligéntnosten — tna o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na inteligentnost: inteligentnostna stopnja / inteligentnostni test inteligenčni test ♦ psih. inteligentnostni količnik inteligenčni kvocient … Slovar slovenskega knjižnega jezika
propórcija — e ž (ọ) razmerje, sorazmerje: risati brez proporcij; proporcije človeškega telesa ♦ mat. kvocient dveh količin; razmerje … Slovar slovenskega knjižnega jezika
razmérje — a s (ẹ̑) 1. kar izraža medsebojno odvisnost, povezanost količin, vrednosti, ki imajo kaj skupnega: ugotoviti razmerje med časom in dolžino poti; formula kaže elemente v spojini in njihovo medsebojno razmerje; mehanska energija je v stalnem… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ulómek — mka m (ọ̑) 1. mat. število, izraženo z dvema številoma kot kvocient teh dveh števil: izraziti razmerje dveh števil z ulomkom; računati z ulomki; števec in imenovalec ulomka; cela števila in ulomki / krajšati, razširiti ulomke; odpraviti ulomke v … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ulomíti — ulómim dov. (ȋ ọ) star. 1. odlomiti: ulomiti vejo; od skale se je ulomil drobec / ulomila je kos kruha 2. zlomiti, prelomiti: ulomiti palico na dva dela; pri padcu si je ulomil nogo / vihar je ulomil precej dreves; led na jezeru se je ulomil… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
